SLADKORNA BOLEZEN
FARMACEVTSKA SKRB
Je strokovna storitev, ki jo izvaja magister farmacije v sodelovanju z bolnikom, zdravnikom in drugimi zdravstvenimi delavci z namenom preprečevanja bolezni, zgodnjega odkrivanja sladkorne bolezni in oskrbe sladkornega bolnika.
Farmacevtsko skrb lahko izvajamo na treh različnih nivojih.
Primarni nivo farmacevtske skrbi deluje na PREVENTIVI, kar pomeni, da spodbuja k zdravemu življenskemu slogu in svetuje o nujno potrebnih ukrepih, ki lahko odložijo sladkorno bolezen.
Sekundarni nivo farmacevtske skrbi predstavlja objektivne meritve, ki jih izvajamo v lekarnah z namenom ugotavljanja dejavnikov tveganja (teža, ITM, krvni tlak) in meritve za zgodnje odkrivanje sladkorne bolezni (merjenje glukoze).
Terciarni nivo farmacevtske skrbi pomeni aktivno vključevanje farmacevta v prepoznavanje, reševanje in preprečevanje problemov povezanih z zdravjem in zdravili.
PREPREČEVANJE SLADKORNE BOLEZNI TER NEFARMAKOLOŠKI UKREPI PRI ZDRAVLJENJU SLADKORNE BOLEZNI
Zdrava prehrana
Prehrana ima pri razvoju bolezni zelo pomembno vlogo. Preobilna ter nezdrava prehrana ob nezadostni telesni dejavnosti hitro vodi v debelost, ki je največkrat eden od glavnih vzrokov za pojav sladkorne in tudi drugih bolezni.
Ko pa sladkorna bolezen že nastopi, je zdrava prehrana glavni del nefarmakološkega zdravljenja, saj pripomore k boljši urejenosti sladkorja v krvi in tako zagotavlja večji uspeh zdravljenja. Zdrava prehrana je energijsko in hranilno uravnotežena hrana, ki obsega vseh šest skupin živil: zelenjavo, sadje, polnozrnate žitarice, mleko ter mlečne izdelke, meso (priporočene so ribe bogate z omega-3 maščobnimi kislinami) ter maščobe (predvsem nenasičene).
Uživamo svežo hrano, pridelano na čim bolj zdrav način. Pri pripravi hrane se izogibamo cvrtju, pregrevanju in jo raje dušimo v sopari, lastnem soku in z majhno količino olja. Vedno imamo redne obroke, zajtrka ne izpuščamo. Pomembno je, da omejimo vnos sladkorja in soli in da zaužijemo hrano bogato s prehranskimi vlakninami ter veliko tekočine.
Pri izbiri živil in pripravi hrane upoštevamo GI – glikemični indeks, ki predstavlja stopnjo, s katero posamezna hranila vplivajo neposredno na spremembo ravni krvnega sladkorja v telesu po njihovem zaužitju, v primerjavi z referenčnim živilom, za katerega se določi, da ima glikemični indeks 100 (običajno se za referenčno živilo izbere raztopino glukoze). Živila razvrščamo v lestvico od 0 – 100. Višji kot je glikemični indeks, hitreje pride do dviga koncentracije glukoze v krvi, posledično do hitrega dviga inzulina in s tem do negativnih posledic za organizem. Priporočljiva so torej živila z nižjim glikemičnim indeksom, zaradi česar je odsvetovano razkuhavanje, pogrevanje, mešanje, saj vsaka toplotna in mehanična obdelava spremeni GI.
Nekaj nasvetov povezanih z zdravim prehranjevanjem
- Ne jejte mimogrede ob opravljanju kakega dela ali gledanju televizije.
- Ne jejte le enkrat ali dvakrat na dan niti ne po malem ves dan.
- Ne pojejte vsega, kar je ponujeno, če niste lačni.
- Ne uporabljajte velikih količin maščob pri pripravi hrane.
- Ne uživajte hrane, ki je pri predelavi izgubila vlaknati del in tako veliko pridobila na GI (jedi iz bele in koruzne moke, bistri sadni sokovi, bel riž...).
- Ne pijte pijač, ki vsebujejo veliko sladkorja in ogljikovega dioksida (umetnih gaziranih brezalkoholnih pijač) in prevelikih količin alkohola.
- Pri kosilu lahko popijete kozarček rdečega vina.
- Hrano začinite z naravnimi začimbami in dišavnicami in uporabite malo soli.
- Posebnih živil (dietetične čokolade, piškotov...) ne potrebujete in jih uživajte samo izjemoma, saj imajo običajno zelo veliko maščob in kalorij.
- Tudi sadje je bogato z ogljikovimi hidrati. Čeprav je zdravo, saj vsebuje zelo veliko vitaminov, mineralov in prehranskih vlaknin, njegovo čezmerno uživanje povzroči visok krvni sladkor, zlasti uživanje sadja z visokim GI (lubenica, melona, grozdje, suho in zelo zrelo sadje...).
- Zelenjava ima prednost pred sadjem, saj ima veliko manj ogljikovih hidratov. S kuhanjem in drugimi toplotnimi in mehaničnimi postopki pa lahko vplivamo na GI. Tako ima surovo korenje GI samo 30, kuhano korenje pa 85.
- Priporočljivo je popiti 8 kozarcev vode dnevno.
- Kot viri beljakovin so priporočljive ribe, pusto meso, mlečni izdelki z malo maščobe, jajca, stročnice in oreščki v manjših količinah.
Telesna dejavnost
Za preprečevanje sladkorne bolezni oziroma za boljšo urejenost sladkorne bolezni je pomembna zadostna telesna dejavnost. Pri vadbi se porablja glukoza v krvi, bistveno se poveča občutljivost celic za inzulin, znižuje se raven holesterola, krvni tlak in telesna masa ter dokazano blaži stres. Telesno vadbo je priporočljivo izvajati vsak dan oziroma najmanj trikrat tedensko. Med dvema vadbama naj ne mineta več kot dva dneva brez dejavnosti.Vadba mora biti dovolj intenzivna, da se človek pri njej zadiha ter se mu primerno zviša srčni utrip. Telesna aktivnost naj bo prilagojena starosti in sposobnostim posameznika.
Bolniki, ki že imajo sladkorno bolezen, morajo dobro poznati fiziološke učinke telesne aktivnosti. Varna raven glukoze v krvi pred vadbo je med 6 in 12mmol/l, če pa je višja od 15mmol/l, bolnik ne sme telovaditi, še zlasti če ima v urinu ketone.
Zmanjšanje telesne teže
Pri ljudeh s preveliko telesno težo se sladkorna bolezen tipa 2 razvije prej, saj so pri njih tkiva bolj odporna na inzulin.
Stanje prehranjenosti pri odraslih določamo z indeksom telesne mase (ITM):
ITM = telesna masa (kg)/telesna višina (m²)
Najnevarnejši je »trebušni« tip debelosti – govorimo o visceralni debelosti, saj se tu odvečna maščoba ne nalaga samo v podkožju, ampak tudi okoli notranjih trebušnih organov. Ta tip debelosti se kaže s povečanim obsegom pasu, ki naj pri moških ne bi presegal 94, pri ženskah pa 80 cm. Pri teh ljudeh se pojavljajo druge motnje presnove, kot so povišan holesterol in ostale maščobe v krvi – dislipidemija.
Opustitev kajenja in tveganega pitja alkohola
Uživanje alkohola s seboj nosi večje tveganje za nastanek različnih kroničnih bolezni, raka, ciroze, zasvojenosti itd.
Pri sladkornih bolnikih je znano, da pitje alkohola poveča tveganje za pojav hude hipoglikemije z izgubo zavesti. Hipoglikemija se pogosto zgodi več ur po prenehanju uživanja alkohola (če je bilo pitje zvečer, bo hipoglikemija nastopila v jutranjih urah – v spanju).
V stanju opitosti se močno zmanjša sposobnost za nadzor nad sladkorno boleznijo. Težko je pravilno presojati izmerjene vrednosti glukoze v krvi, odmerjati inzulin ter pravilno ukrepati ob hipoglikemiji ali ketoacidozi. Alkohol povzroča nepredvidljiva nihanja glukoze v krvi, zato ni priporočljivo piti velikih količin, vedno pa je potrebno poleg uživati tudi hrano in predvsem posegati po pijačah, ki jih poznamo.
Prav tako je potrebno opustiti kajenje. Sladkorna bolezen je pogostejša pri kadilcih, njen potek pa je težji, saj kajenje zvišuje LDL-holesterol in trigliceride ter poveča tveganje za srčno-žilne bolezni.
ZGODNJE ODKRIVANJE SLADKORNE BOLEZNI IN ASISTENCA FARMACEVTA PRI SAMOKONTROLI GLUKOZE
Asistenca farmacevta pri samokontroli glukoze v krvi in intervencija za zgodnje odkrivanje sladkorne bolezni je izvajanje farmacevtske skrbi na sekundarnem nivoju. Omogoča zgodnje odkrivanje sladkorne bolezni ter tako zmanjšuje kronične zaplete sladkorne bolezni.
Osnovno pravilo farmacevtske asistence: pacient si sam očisti mesto vboda z alkoholom, z lanceto vbode v blazinico prsta, da priteče kapljica krvi in sam odstrani senzor iz merilnega aparata v za to ustrezen vsebnik.
Pacientu pomagamo, da izbere pravilno mesto vboda. Zelo pomembno je, da pravilno odvzame kapilarno kri. Premočno stiskanje, ostanek alkohola ali vode na koži lahko povzroči hemolizo celic ter tako napačne rezultate.
Če se alkohol ne bo zadosti posušil, bo pacient bolj občutil bolečino, alkohol bo kontaminiral vzorec, hemoliziral eritrocite in preprečeval nastanek polne, okrogle kapljice.
Ko se prst posuši, ponudimo pacientu lanceto, s katero se nato sam vbode. Po končanem vbodu odvrže lanceto v za to namenjen zbralnik. Če je mogoče, naj pacient prvo kapljico odstrani, da tako zmanjša možnost onesnaženja, kar bi lahko vplivalo na točnost meritve. Če je kapljica premajhna, naj si pacient prst nežno masira v smeri od dlani proti konici.
Naloga farmacevta je, da merilni senzor vstavi v merilnik in ga tako vključi. Z robom merilnega senzorja se dotakne krvi in senzor bo sam posrkal potrebno količino krvi v svoj reakcijski prostor. Po določenem času se izpiše izmerjena vrednost. Ker je senzor za enkratno uporabo, ga pacient sam zavrže v za to namenjen zbiralnik.
V lekarnah pri merjenju sladkorja v krvi pacientu omogočimo farmacevtsko asistenco ali pa priskrbimo za merjenje kompetentno osebo, ki ima dovoljenja za odvzem krvi; omogočimo zaseben prostor ter ustrezen zbiralnik za infektivne odpadke v skladu z Navodilom o ravnanju z odpadki.
Na pravilno merjenje vplivajo trije glavni sklopi faktorjev: človeški faktor, tehnologija sistema, okolje.
Najpogostejše napake, ki jih delajo uporabniki pri merjenu so naslednje:
nečiste roke, čiste, vendar še mokre roke, prehiter odmik testnega lističa od kapljice, kapljica krvi pomešana z alkoholom, potne roke ter razlita kaplica krvi, merilnik in testni trakovi izven delovnega temperaturnega območja, umazanija v odprtini za testni listič, fizična poškodba merilnika/testnih lističev.
Farmacevt pa se s samokontrolo glikemije srečuje tudi kot svetovalec pri izdaji aparatov, merilnih lističev, lancet, igel in drugih pripomočkov na naročilnice oziroma pri njihovi prodaji.
Ko osebi svetujemo pri nakupu ustreznega merilnika, je pri izbiri pomembno poznavanje lastnosti merilnika. Na izbor vsekakor vpliva starost uporabnika, motorična sposobnost uporabnika, pomembne pa so tudi potrebe posameznika.
Pripravila: Polona Benedik, mag. farm., spec., Lekarna Kočevje