Kaheksija

Izraz izvira iz grških besed »kakos« in »hexis«, kar bi lahko prevedli kot »slabo stanje«. Kaheksija je presnovno stanje, ki se pogosto razvije pri kroničnih boleznih. Razvoj kaheksije bistveno poslabša tako izide zdravljenja kroničnih bolezni kot bolnikovo kvaliteto življenja. Preprečevanje razvoja in zgodnje zdravljenje sindroma kaheksije je zato pomembno za zmanjšanje zapletov in učinkovitejše zdravljenje bolezni.

Ker je razumevanje kaheksije kot pomembnega dela kronične bolezni dokaj slabo razširjeno, so tudi profilaktični in terapevtski ukrepi velikokrat (pre)pozni in zato manj učinkoviti ali v najslabšem primeru neučinkoviti.

Kaheksija je kompleksen sindrom, ki se razvije kot posledica vnetnega stanja in je najpogostejša pri bolnikih z rakom. Spremlja pa lahko tudi številne druge kronične bolezni kot so: kronična srčna odpoved, kronična odpoved ledvic, jetrna odpoved, revmatoidni artritis, kronična obstruktivna odpoved pljuč, AIDS,...

Kaheksija vodi v izgubo puste in maščobne telesne mase ter v zmanjšanje zmogljivosti. Osnovna značilnost kaheksije je pomanjkanje energije in beljakovin, k čemur prispevata nezadosten vnos hranil in presnovne spremembe.

Če se pri rakavih oz. kroničnih bolnikih razvije kaheksija, to lahko pomeni slabši odziv na zdravljenje in posledično skrajšanje preživetja. Presnovna podpora bolnika je zato ključen podporni ukrep pri specifičnem zdravljenju.

Diagnozo kaheksije postavimo glede na izgubo telesne mase in ITM oziroma z direktno meritvijo mišične mase.

Pri bolnikih z rakom, kaheksijo razdelimo v 3 stadije:

Prekaheksija (izguba telesne mase < 5 %, anoreksija, presnovne spremembe)

Kaheksija (izguba telesne mase > 5 % ali telesne mase > 2 % in ITM<20 ali sarkopenija in izguba telesne mase > 2 %, pogosto znižan vnos hrane in sistemski znaki vnetja)

Nepovratna kaheksija – smrt (rakasta bolezen: prokatabolna ali neodzivna na protirakavo terapijo, nizka zmogljivost, pričakovano preživetje < 3 mesece)

Klasifikacija kaheksije v stadije omogoča izhodišča za hitro ukrepanje (prekaheksija) ali zgodnje zdravljenje simptomov (refraktarna ali na terapijo neodzivna kaheksija). V fazi prekaheksije je preprečevanje nadaljnjega razvoja kaheksije izjemno učinkovito in vodi tudi v učinkovitejše zdravljenje rakave bolezni. Zdravljenje kaheksije pričnemo takoj ob diagnozi, poteka pa vzporedno s specifičnim zdravljenjem rakave bolezni. V stanju refraktarne kaheksije so v ospredju ukrepi za obvladovanje simptomov.

Pri bolniku z rakom se metabolizem spremeni – razgradnja proteinov in razgradnja maščob sta pospešeni, zavrta je izgradnja mišičnih proteinov, kar povzroči povečano izgubo puste mišične mase in maščobnih rezerv. Tudi metabolizem ogljikovih hidratov je zaradi tumorske rasti spremenjen, pojavi se povečana produkcija glukoze v jetrih in zmanjša občutljivost perifernih tkiv za inzulin, kar se kaže v povišani vrednosti krvnega sladkorja.

Bolnik z rakom dnevno potrebuje več beljakovin kot zdrav človek, to je 1,2 do 2 g beljakovin na kg telesne teže na dan. V stanju presnovnega stresa se poveča potreba po aminokislinah.

Ogljikovi hidrati prinašajo telesu energijo. Bolnik z rakom potrebuje 3 g do 4 g na kg telesne teže na dan.

Maščobe so pomemben vir energije, esencielnih maščobnih kislin, za sintezo nekaterih hormonov in so vir v maščobah topnih vitaminov. Pri bolnikih z rakom so posebej pomembne omega-3 maščobne kisline (EPA-eikozapentanojska kislina), ki uravnavajo vnetni odziv organizma na rakasto bolezen, ki je pomemben vzrok izgube puste mišične mase pri bolnikih z rakom. Dodatek 1,4 – 2 g EPA dnevno izboljša zdravljenje bolnikov z rakom, če ima bolnik zadosten vnos hrane.

Sadje in zelenjava sta pomembna predvsem kot vir vitaminov, mineralov, antioksidantov in prehranskih vlaknin. Priporočene dnevne količine so 400 – 650 g na dan. Bolnik naj zaužije v čim večji količini sveže sadje in zelenjavo.

Bolnik se mora pred pričetkom uživanja katerih koli prehranskih dopolnil vedno posvetovati z zdravnikom onkologom, ki ga zdravi, saj uživanje le-teh lahko pomembno vpliva na potek zdravljenja.

V primeru slabega apetita in prisotnosti neželenih učinkov zdravljenja in bolezni, ki vplivajo na zmanjšan vnos hrane pri bolniku, lahko živila za posebne zdravstvene namene pomembno energijsko in hranilno obogatijo vsakodnevno prehrano bolnika.

Bolniku z rakom na onkološkem zdravljenju se svetuje naj uživa hrano bogato z beljakovinami, ogljikovimi hidrati in kakovostnimi maščobami. Dnevno naj ima vsaj 5 sestavljenih obrokov in zaužije naj vsaj 1,5 litra tekočine. Uživa naj hrano, ki jo ima rad. Bolnik naj redno spremlja telesno težo in naj se v primeru hujšanja in prehranskih težav posvetuje z zdravnikom ali dietetikom, ki mu bosta tudi svetovala glede uživanja ustreznih živil za posebne zdravstvene namene in glede prehranskih dopolnil.

Pomembno je, da prehransko podporo pričnemo že ob diagnozi rakaste bolezni, jo nadaljujemo ves čas zdravljenja in po zaključenem zdravljenju oz. dokler pri bolniku obstaja tveganje za podhranjenost.

 

Pripravila: Barbara Somrak Levstek, mag. farm., Lekarna Kočevje