Bolezni klopov

Okolje, v katerem živimo in delamo, je tudi življenjsko okolje klopov, prenašalcev nalezljivih bolezni.

Klopi živijo pri tleh v gozdni podrasti in grmičevju, v travi, na travnikih ob rekah in močvirjih. Razvojni krog poteka preko jajčec in ličink do odrasle živali. Klopi postanejo dejavni spomladi, ko se temperatura prsti dvigne na 5 – 7 °C.

Klop je lahko okužen z bakterijami in virusi in tako med sesanjem človeške krvi, ko je pričvrščen na kožo, prenese viruse in bakterije v človeka. Bakterija Borrelia burgdorferi, ki jo prenaša, povzroča lymsko boreliozo, virus pa povzroča klopni meningoencefalitis.

LYMSKA BORELIOZA

Borelioza je infekcijska bolezen, za katero pa ne oboli vsak posameznik, ki ga ugrizne klop. Pomembno je, da klopa čim prej pravilno odstranimo ali obiščemo zdravnika, če nam to ne uspe. Dlje časa je klop pričvrščen, večja je možnost za okužbo. Načeloma se okužba z Borrelio burgdorferi zgodi šele 48 ur po pričvrstitvi klopa. Med prvimi bolezenskimi znaki opazimo na koži rdeč izpuščaj (erythema migrans) pravilno okrogle oblike, ki se iz dneva v dan širi in je lahko zelo velik. To mesto je na otip toplejše in bolj občutljivo. Posebni značilnosti sta temnejši rob in rdečkasta notranjost izpuščaja. Redkeje se kolobar pojavi nesklenjen na različnih delih telesa. Nekateri ljudje so alergični na klopovo slino in pri teh se pojavi zgolj rdečina na mestu vboda. To ni isto kot erythema migrans. Gripi podobni znaki se pojavijo od 3 do mesec dni po vbodu in obsegajo utrujenost, glavobol, bolečine v mišicah, sklepih in povišano telesno temperaturo. Večina ljudi med tem že pozabi, da so imeli klopa. Bolečine in otekline v sklepih, ki se selijo iz enega sklepa na drugega, se pokažejo šele nekaj tednov ali celo mesecev po vbodu. Najpogosteje so prizadeti kolenski sklepi, lahko pa se pojavijo tudi nevrološke težave, med katerimi je najpogostejše vnetje možganskih ovojnic (meningitis) (kar pa ni isto kot klopni meningoencefalitis, ker le-tega povzroča virus). Veliko bolnikov razvije tudi enostransko paralizo očesnega živca, mravljinčenje in slabšo moč v okončinah in križu, spremenjen spalni ritem, izgubo spomina in spremembe v razpoloženju in obnašanju. Zdravljenje borelioze poteka z antibiotiki in v glavnem bolniki popolnoma ozdravijo. Zdravijo se tudi nosečnice.

Boreliozo lahko preprečimo tako, da se čim manj izpostavljamo možnostim za vbod klopa. Po izletu v naravo si natančno preglejmo celotno telesno površino – kožo in obleko. Tudi če smo boreliozo že preživeli in jo uspešno zdravili, nismo doživljenjsko odporni nanjo. Za sprehod v gozdu in po travi oblečemo dolge hlače in dolge rokave. Nekateri repelenti z 10 – 20 % koncentracijo DEET-a so zelo učinkoviti in jih nanesemo na kožo tik preden gremo v naravo.

KLOPNI MENINGOENCEFALITIS (KME)

Okužbo povzroča virus, ki se največkrat prenaša z ugrizi okuženih klopov, ko ta s slino v kožo gostitelja vbrizga povzročitelja bolezni. Precej manj pogosta, a možna okužba z virusom KME pri ljudeh, je alimentarna okužba z uživanjem okuženega svežega (nepasteriziranega) mleka in mlečnih izdelkov. Okužba lahko poteka brez bolezenskih znakov. Pri bolnikih, pri katerih se razvije bolezen, se po inkubacijski dobi 7 – 14 dni pojavijo bolezenski znaki. Bolezen običajno poteka v dveh fazah. Prvi fazi bolezni, ki je podobna gripi, sledi premor, nato sledi druga faza, v kateri pride do vnetja možganskih ovojnic in/ali možganskega tkiva. Smrten izid bolezni je redek, smrtnost je okoli 1 – 2 %. Prebolela bolezen pri več kot eni tretjini bolnikov pušča trajne posledice, kot so glavobol, utrujenost, motnje spomina in koncentracije, depresija, ohromitev udov. Po naravno preboleli okužbi se razvije trajna zaščita pred ponovno simptomatsko okužbo. Bolezen zdravimo simptomatsko, saj zdravila, ki bi delovala na virus KME ni. Najučinkovitejši način preprečevanja klopnega meningoencefalitisa je cepljenje. Cepivo vsebuje neaktiviran sev virusa KME. Cepljenje lahko opravimo pri vseh osebah starejših od enega leta.

Program osnovnega cepljenja sestoji iz treh odmerkov cepiva. Po prvem odmerku cepiva prejmemo drugi odmerek v razmiku od 1 do 3 mesecev, tretji odmerek pa od 5 do 12 mesecev po drugem odmerku. Prvi poživitveni odmerek prejmemo po treh letih, naslednji pa vsakih 5 let. Po 60. letu starosti so potrebni poživitveni odmerki na vsaka 3 leta. Načeloma cepljenje lahko začnemo kadarkoli v letu, čeprav je najprimernejši čas za začetek cepljenja v zimskih mesecih. Cepljenje je potrebno preložiti, če ima oseba zmerno ali hudo akutno bolezen (z ali brez zvišane telesne temperature).

 

Pripravila: Simona Konečnik, farm. tehn., Lekarna Kočevje

KAKO VAM LAHKO
POMAGAMO DANES?

Imate vprašanje na katerega ne najdete odgovora?

Vprašajte farmacevta